Lojze Dolinar spada med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Rojen je bil leta 1893 v Ljubljani. Po ljubljanski Umetnoobrtni šoli je leto dni študiral na oddelku za splošno kiparstvo dunajske likovne akademije (1911/1912), v letih 1912–1913 je s študijem nadaljeval v Münchnu. Skromne finančne razmere mu niso dopuščale, da bi zaključil kiparski študij, vendar se je v obeh umetnostnih prestolnicah seznanil z deli najvidnejših predstavnikov avstrijskega in nemškega kiparstva. Po vrnitvi v Ljubljano se je posvetil oblikovanju portretov, male plastike in osnutkov za spomenike. Prva kiparska dela so bila prepojena z odmevi akademskega realizma, simbolizma, secesije in slikovite, impresionistične ali novobaročne modelacije, kmalu se je približal tudi ekspresionističnim snovanjem. Po krajšem bivanju v ZDA leta 1920 se je Dolinar začel intenzivno posvečati arhitekturni plastiki, pri kateri je posegal po antičnih ali sodobnih zgledih in uveljavil nekatera načela ekspresionističnega kiparstva.

Zaradi naročil za arhitekturno plastiko se je Dolinar leta 1931 preselil v Beograd. V obdobju med obema vojnama je bil med najbolj zaposlenimi spomeniškimi kiparji (nagrobni spomenik dr. Janezu Evangelistu Kreku, dva konjeniška spomenika v Ljubljani, spomenik padlim dijakom – vojakom v Skopju). Leta 1946 je bil imenovan za izrednega, leta 1949 za rednega profesorja kiparstva na beograjski likovni akademiji.

Dolinar je obvladal oblikovanje monumentalne, rahlo modernizirane realistične polnoplastične človeške figure, upodobljene med izvajanjem heroičnih gest, zato so po drugi svetovni vojni sledila nova spomeniška naročila. Zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju, kamor se je preselil po upokojitvi.

Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veži Mestne hiše v Kranju urejena galerija plastik in grafik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini. Skrb za Galerijo Dolinar in Dolinarjevo umetniško zapuščino je prevzel Gorenjski muzej. Občina Kranj je Dolinarju zgradila manjši atelje, v katerem so nastala zadnja kiparjeva dela. Leta 1953 je bil Dolinar izvoljen za dopisnega in leta 1970 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1968 je prejel Prešernovo nagrado. Umrl je leta 1970 v Ičićih pri Opatiji.

Kiparjeva ustvarjalna moč je bila izjemna. Znanih je preko 500 Dolinarjevih kiparskih del. Uspešno se je uveljavil s portretno, malo, spomeniško, nagrobno in arhitekturno plastiko. Uresničil je nekatera največja spomeniška naročila, največ javnih in arhitekturnih plastik v Ljubljani je njegovo delo. Polnoplastična, monumentaliziriana in rahlo stilzirana človeška figura je bila značilna tudi za Dolinarjevo malo plastiko, ki je nastajala v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja.

Dolinar je rad risal, vendar je njegov obsežen risarski opus ohranjen samo delno. Nemci so namreč leta 1944 zasedli Dolinarjevo hišo v Beogradu in uničili skoraj vse osnutke za kipe in drugo likovno gradivo. Manj znan je podatek, da je Dolinar v letih 1912–1914 narisal nekaj karikatur za dnevnik Dan. Risbe in skice, ki so se ohranile v Dolinarjevi zapuščini v Kranju, omogočajo sklepanje, da je kiparske zamisli pogosto začel najprej razvijati v risbi.

Za retrospektivno razstavo v Moderni galeriji leta 1958, ki je bila prirejena ob kiparjevi 65-letnici, je pripravil vrsto sijajnih grafičnih listov. Grafike je izdeloval v tehniki barvne litografije ali pa je za grafično matrico uporabil mavčne plošče, v katere je zarezoval s kiparskim dletom. Osrednji motiv grafik in risb je človeška figura, včasih so motivi izvzeti celo iz Dolinarjevih kiparskih rešitev. Likovna kritika je opozorila na sorodnost z ekspresionističnim lesorezom in jih ocenila kot Dolinarjev povratek k ekspresivno občutenim oblikam. Pri ciklusu Morje kipari je v abstraktnih vzorcih, ki jih je na skalah ustvarila morska voda, iskal antropomorfne oblike.

VLJUDNO VABLJENI