Dne 29. oktobra 1918 so Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so živeli v okviru avstro-ogrske monarhije, pretrgali vse vezi z dotedanjo državo in razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sedež nove države je bil v Zagrebu, v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu pa so delovale pokrajinske vlade za Slovenijo, Hrvaško in Bosno. Vsaka pokrajinska vlada je izdala znamke za svojo deželo. Na Hrvaškem in v Bosni so večinoma pretiskali stare avstro-ogrske znamke. V Sloveniji pa so natisnili nove, originalne znamke, ker so bile zaloge avstrijskih znamk za pretisk premajhne. Te prve znamke so imele podobo osvobojenca, ki je pretrgal okove, zaradi česar se jih je prijelo ime verigarji. Pozneje se je to ime uveljavilo za vse takratne slovenske izdaje.

Narodna vlada SHS v Ljubljani je 21. novembra 1918 izdala Naredbo celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je med drugim določala tudi, da se v Ljubljani ustanovi poštno in brzojavno ravnateljstvo. Ustanovitev ravnateljstva je bila odločilnega pomena za izdajo lastnih znamk, saj je Država SHS nujno potrebovala nove znamke z napisi v jezikih nove države, ki bi nadomestile stare avstro-ogrske znamke, ki jih je že začelo primanjkovati.

Ravnateljstvo je takoj po odločitvi o izdaji originalnih znamk brez običajnega razpisa natečaja k sodelovanju povabilo akademskega slikarja, Kamničana Ivana Vavpotiča. Znamke je tiskala tiskarna Jožefa Blaznika v Ljubljani in že 3. januarja 1919 sta izšli prvi znamki z motivom verigarja za 10 in 20 vinarjev. Znamke so bile tiskane v dveh tehnikah, v kamnotisku in knjigotisku. Pozneje sta zaradi premajhnih zmogljivosti Blaznikove tiskarne znamke tiskali tudi Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani in tiskarna A. Reisser na Dunaju, obe večinoma v knjigotisku. Čeprav se je Država SHS 1. decembra 1918 s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je na znamkah ostal napis Država SHS v latinici in cirilici; zamenjana je bila le oznaka valute – vinarjev v pare in kron v dinarje.

Kakšna je bila usoda prve slovenske znamke? 20. junija 1920 je bilo objavljeno, da po nalogu ministrstva Kraljevine SHS s 30. septembrom 1920 znamke v kronski in vinarski valuti izgubijo veljavo. Kljub veliki zalogam znamk se po 15. aprilu 1921 do tedaj veljavne znamke niso smele več prodajati. Ostanek znamk je bilo potrebno poslati v gospodarski urad v Beograd, še preden so 21. oktobra 1921 končali izdajanje novih dinarskih znamk. Vse znamke, ki so bile poslane v Beograd, so nato prodali neki filatelistični trgovini za dve tisočinki nominalne vrednosti. Zadnja objava o slovenskih izdajah znamk je bila 22. oktobra 1921, ko je Ministrstvo za pošto in brzojav odredilo, da se iz prometa takoj vzamejo znamke ljubljanske izdaje in naročijo nove, ki so pravkar izšle. Zaradi neurejenih razmer so se ljubljanske izdaje na poštnih dokumentih uporabljale še do sredine leta 1922.

Mag. Barbara Kalan

Vavpotičev verigar je spet oživel v času druge svetovne vojne. V primorski Prešernovi Zdravljici, ki je izšla v 3. številki časopisa Triglavski odmevi februarja 1944, je ilustracije izdelal slikar Dore Klemenčič. (Primorska Prešernova Zdravljica 1944, faksimile, 2015; Gorenjski muzej, K P 409, inv. št. 091400101)

Verigar simbolizira osvoboditev Slovencev izpod avstro-ogrskega jarma. V malem formatu so leta 1919 izšle znamke za 3, 5, 10 in 15 vinarjev, v velikem formatu pa so izšli verigarji za 20, 25, 30 in 40 vinarjev. Na znamki za 20 vinarjev je motiv osvobojenca, ki ga v ozadju obsevajo žarki vzhajajočega sonca v trenutku, ko raztrga verige suženjstva. Ivan Vavpotič zmago nakaže tudi s simbolično ožarjeno pokrajino s Triglavom v ozadju, ki napoveduje svetlo prihodnost naroda. (Gorenjski muzej; inv. št. KZ 3110–KZ 3124)