V želji, da bi obdržali živo vez med pokrajino, iz katere se je v tisočletjih izvil človek, muzejskimi dejavnostmi in našimi obiskovalci, ki v tem okolju živijo in ga spreminjajo, smo se odločili prikazati na samem začetku geološko zgradbo in omogočiti vpogled v geološke plasti, ki so nastajale skozi milijone let.
1.1 Geološki stolpec je shematični prikaz kamnin, značilnih za posamezna geološka obdobja na Gorenjskem, med njimi je tudi apnenčev blok z železovo rudo, t. i. bobovcem.
V geološkem stolpcu, tik ob vhodu, so shematizirano prikazane nekatere za Gorenjsko značilne kamnine. Sledijo si v zaporedju od najstarejših usedlin iz starega zemeljskega veka (paleozoika) do apnencev in dolomitov iz srednjega veka (mezozoika) s klinom pisanih magmatskih kamnin. Najmlajši so konglomerati in peščenjaki iz novega zemeljskega veka (kenozoika). V teh kamninah se rade pojavljajo živosrebrne, železove, bakrove, svinčene, cinkove in manganove rude.
V sredini stolpca je tudi skala z “vraščenimi” zrni železove rude, bobovca, ki je bil za prebivalce Gorenjske posebnega pomena.
Geološki pregled zaključuje plast ponekod v naravi še danes nastajajočega lehnjaka.
Med prvo svetovno vojno je začela na Bobovku obratovati opekarna.
Pri izkopavanju gline za opekarske potrebe so bili odkriti ostanki mamuta, fosili rib in kasneje še rimskodobno grobišče. Ko je po drugi svetovni vojni obrat prenehal delovati in je opuščene jame zalila voda, je nastalo kar 4 ha vodnih površin. Celotno območje, obraščeno z grmičevjem, zamejeno z gozdom in potokom Belco, je postalo naravno zatočišče za jate ptic in drugega živalstva. Danes je razglašeno za naravno znamenitost in je priljubljeno sprehajališče za okoliške prebivalce.
V sredini stolpca je tudi skala z “vraščenimi” zrni železove rude, bobovca, ki je bil za prebivalce Gorenjske posebnega pomena.
Geološki pregled zaključuje plast ponekod v naravi še danes nastajajočega lehnjaka.
Med prvo svetovno vojno je začela na Bobovku obratovati opekarna.
Pri izkopavanju gline za opekarske potrebe so bili odkriti ostanki mamuta, fosili rib in kasneje še rimskodobno grobišče. Ko je po drugi svetovni vojni obrat prenehal delovati in je opuščene jame zalila voda, je nastalo kar 4 ha vodnih površin. Celotno območje, obraščeno z grmičevjem, zamejeno z gozdom in potokom Belco, je postalo naravno zatočišče za jate ptic in drugega živalstva. Danes je razglašeno za naravno znamenitost in je priljubljeno sprehajališče za okoliške prebivalce.
1.2 Fosilne ribe, kleniči
(Leuciscus leuciscus L. iz družine Cyprinidae)
V obdobju riške poledenitve se je v dolini Kokrice razlivalo obsežno jezero, ki je vmes večkrat presahnilo. Ob eni takih presahnitev, ko se je gladina vode močno znižala in je zmanjkalo kisika, je v mlakuži poginila tudi jata rib. Na njihove fosilizirane ostanke so naleteli pri izkopu gline maja leta 1965 v globini osmih metrov. Ribe pripadajo sladkovodnim krapovcem s povprečno dolžino med 20 in 37 cm. Sedanje naselitveno območje rib iz vrste krapovcev pokriva celotno Evropo brez Sredozemlja in sega daleč v Azijo. V Sloveniji so bili še v 50. letih splošno razširjeni v vseh vodotokih donavskega porečja. Sedaj pa so redki in živijo le še v nekaterih delih Drave in Mure in njunih pritokov. Zaradi onesnaževanja in neustrezne regulacije vodotokov sodijo k zelo ogroženi ribji vrsti.
1.3 Okel, dva zoba, rebra in odlomki stopalnih kosti mamuta
(Mammonteus primigenius)
V istem sloju, kot so bile kasneje odkrite fosilne ribe, so leta 1953 pri izkopu gline naleteli na številne mamutove kosti, ki so ležale skupaj z dobro ohranjenimi kosi brinovega lesa. Ostanki najverjetneje pripadajo samici, ki je živela v mlajši riški poledenitvi. Mamuti sodijo med največje nekoč živeče sesalce. Prilagojeni hladnim podnebnim razmeram so postali stepne živali. Premikali so se čez velike daljave, da so se lahko nahranili. Poleg jelenov so bili glavna lovna žival. Prazgodovinski lovci so se v manjših skupinah selili za čredami divjadi in lovili z lesenim in kamnitim orodjem.
1.4 Desna rožnica, ostanek bizonovega roga
(Bison priscus)
Bizonovo desno rožnico, koščen izrastek za rog, s precejšnjim delom lobanje so 1973. odkrili v glineni plasti potoka Lešanščica, blizu ceste, ki vodi z Brezij proti Lešam. Po velikosti ostankov sklepamo, da so pripadali še ne popolnoma odraslemu, močnemu samcu stepne bizonove vrste, v ledeni dobi močno razširjene po vsej srednji in južni Evropi. Ostanek bizonovega roga sodi v najmlajše poledenitveno obdobje.
Človeška vrsta se je na evropska tla razširila pred najmanj 500.000 leti. Čas ledenih dob, geološko imenovan pleistocen, sega vsaj 13 milijonov let v preteklost, in tako je najdaljši del človekove preteklosti potekal v hladnih, klimatsko neugodnih razmerah, ki so jih prekinjale mnoge otoplitve. Neandertalci, predhodniki modernega človeka, so bili dobro prilagojeni na hladno, skoraj arktično podnebje. Bili so lovci na jelene, divje konje, bizone in mamute. Gotovo so poznali zavetišča, se odevali v neke vrste obleko in s pridom uporabljali božanske moči ognja. Vendar so arheološke najdbe iz časa pred mlajšo kameno dobo, ko nenadertalca izpodrine moderni človek, sorazmerno redke.
Pri nas še niso bili odkriti ostanki paleolitskega človeka, čeprav je s področja Slovenije poznanih precej njegovih postojank. Nasploh prevladujejo najdbe iz jam in previsnih pečin, kjer so ledenodobni lovci večkrat iskali svoje zatočišče. Zadnja raziskovanja ob gradnji avtoceste skozi Vipavsko dolino in najdbe iz Podgorice so razkrila tudi najdišča na prostem.
Na Gorenjskem je bilo odkritih malo paleolitskih najdišč, Mokriška jama s kamniškega območja in Poljšiška cerkev pri Bledu sta najbolj znani. Obe sodita v čas mlajše kamene dobe, ko Evropo poseljuje moderni človek in se ledena doba izteka.
Človeška vrsta se je na evropska tla razširila pred najmanj 500.000 leti. Čas ledenih dob, geološko imenovan pleistocen, sega vsaj 13 milijonov let v preteklost, in tako je najdaljši del človekove preteklosti potekal v hladnih, klimatsko neugodnih razmerah, ki so jih prekinjale mnoge otoplitve. Neandertalci, predhodniki modernega človeka, so bili dobro prilagojeni na hladno, skoraj arktično podnebje. Bili so lovci na jelene, divje konje, bizone in mamute. Gotovo so poznali zavetišča, se odevali v neke vrste obleko in s pridom uporabljali božanske moči ognja. Vendar so arheološke najdbe iz časa pred mlajšo kameno dobo, ko nenadertalca izpodrine moderni človek, sorazmerno redke.
Pri nas še niso bili odkriti ostanki paleolitskega človeka, čeprav je s področja Slovenije poznanih precej njegovih postojank. Nasploh prevladujejo najdbe iz jam in previsnih pečin, kjer so ledenodobni lovci večkrat iskali svoje zatočišče. Zadnja raziskovanja ob gradnji avtoceste skozi Vipavsko dolino in najdbe iz Podgorice so razkrila tudi najdišča na prostem.
Na Gorenjskem je bilo odkritih malo paleolitskih najdišč, Mokriška jama s kamniškega območja in Poljšiška cerkev pri Bledu sta najbolj znani. Obe sodita v čas mlajše kamene dobe, ko Evropo poseljuje moderni človek in se ledena doba izteka.
2.1 Prva kamnita orodja so bila preprosta, izdelana iz prodnikov. Najstarejši primerki so znani iz Afrike, stari več kot 2,5 milijona let. Izdelovali so jih s pomočjo drugega kamna, s katerim so z močnim poševnim udarcem odbili del jedra in izoblikovali oster delovni rob. Z dodatnimi udarci ob robu je nastalo orodje, podobno preprostemu rezilu, prikladnemu za sekanje in drobljenje kosti.
2.2 Obojestransko površinsko obdelano kamnito orodje se je pojavilo v Afriki že pred 1,5 milijona let. Z natančno umerjenimi udarci po vsej dolžini robov z obeh strani kamna so dobili orodje mandeljaste oblike. Robove so na koncu obdelali še s pomočjo roga ali kosti.
S takšnim orodjem je bilo mogoče razkosavati in rezati, strgati ali tudi kopati. Tovrstna orodja so značilna za čas srednjega paleolitika.
S takšnim orodjem je bilo mogoče razkosavati in rezati, strgati ali tudi kopati. Tovrstna orodja so značilna za čas srednjega paleolitika.
2.3 S pojavom modernega človeka pred skoraj štirideset tisoč leti je prevladala nova tehnika izdelovanja kamnitega orodja iz odbitkov.
Iz primernega kamna so z natančno umerjenimi udarci najprej odstranili grobo površino (skorjo) in nato s pomočjo roga, kosti ali trdega lesa lomili od jedra dolge, ostremu rezilu podobne kline. Z obdelovanjem robov so nastala raznovrstna orodja, ki so bila večnamenska in jih lahko primerjamo z današnjim “švicarskim” žepnim nožičem.
Iz primernega kamna so z natančno umerjenimi udarci najprej odstranili grobo površino (skorjo) in nato s pomočjo roga, kosti ali trdega lesa lomili od jedra dolge, ostremu rezilu podobne kline. Z obdelovanjem robov so nastala raznovrstna orodja, ki so bila večnamenska in jih lahko primerjamo z današnjim “švicarskim” žepnim nožičem.
2.4 Koščene konice iz Mokriške jame v Kamniških Alpah
Mlajši paleolitik (Narodni muzej Slovenije, kopije)
Mokriška jama v Kamniških Alpah je ena izmed najvišje ležečih ledenodobnih postojank v Evropi. Najdbe orodja in kurišč kažejo na kratkotrajne obiske paleolitskega lovca. Koščene konice so bile izdelane iz medvedjih kosti in rogovja jelena. Najdišče sodi na začetek mlajšega paleolitika. Časovno in kulturno je primerljivo s Potočko zijalko.
2.5 Kamnita orodja iz jame Poljšiška cerkev
Mlajši paleolitik, Bled (Narodni muzej Slovenije)
V jami Poljšiška cerkev, v bližini Gorij pri Bledu, je bilo odkritih kar 91 kamnitih orodij: strgalca, praskala, kline in razni odbitki.
Ostre robove odbitkov so uporabljali kot noževo rezilo ali pa so jih z dodatno obdelavo otopili. Tako so nastale različne vrste orodij. Odbitki in kline so bili splošno uporabna orodja za rezanje, če pa so na njih naredili izjede, so služili za žaganje lesa. Nekaterim orodjem so s finim odbijanjem rob močno otopili in ga nasadili v lesen ali koščen ročaj, kar je olajšalo njihovo uporabo. Topi rob praskala in strgala so uporabljali pri obdelavi kože ali za glajenje lesa. Kože so služile za izdelavo oblačil, ležišč in prekrivanje šotorom podobnih prebivališč. Jama Poljšiška cerkev je bila kratkotrajna lovska postojanka v zaključnem paleolitiku, ko so se ledeniki že umikali in se je ledena doba končevala.
Ostre robove odbitkov so uporabljali kot noževo rezilo ali pa so jih z dodatno obdelavo otopili. Tako so nastale različne vrste orodij. Odbitki in kline so bili splošno uporabna orodja za rezanje, če pa so na njih naredili izjede, so služili za žaganje lesa. Nekaterim orodjem so s finim odbijanjem rob močno otopili in ga nasadili v lesen ali koščen ročaj, kar je olajšalo njihovo uporabo. Topi rob praskala in strgala so uporabljali pri obdelavi kože ali za glajenje lesa. Kože so služile za izdelavo oblačil, ležišč in prekrivanje šotorom podobnih prebivališč. Jama Poljšiška cerkev je bila kratkotrajna lovska postojanka v zaključnem paleolitiku, ko so se ledeniki že umikali in se je ledena doba končevala.
2.6 Kosti jamskega medveda iz Mokriške jame
(Ursus spelaeus)
V Mokriški jami je bilo najdenih izjemno veliko kosti jamskih medvedov, ki so tam poginjali med zimovanjem ali v medsebojnih spopadih.
Ker so bile mnoge kosti namerno zdrobljene, sklepamo, da so bili kostni mozeg in možgani poginulih živali pogosto pomemben vir človekove prehrane, npr. v času pomanjkanja ob koncu zime. Medtem ko so meso in ostale mehke dele kmalu požrle zveri, se je v mozgovnih kosteh in v lobanji vsebina še dolgo ohranila in postala dragocen plen človeka, ki je znal velike medvedje kosti in lobanje razbiti in odpreti.
Ker so bile mnoge kosti namerno zdrobljene, sklepamo, da so bili kostni mozeg in možgani poginulih živali pogosto pomemben vir človekove prehrane, npr. v času pomanjkanja ob koncu zime. Medtem ko so meso in ostale mehke dele kmalu požrle zveri, se je v mozgovnih kosteh in v lobanji vsebina še dolgo ohranila in postala dragocen plen človeka, ki je znal velike medvedje kosti in lobanje razbiti in odpreti.
