Image Image Image Image Image Image Image Image Image Image

Gorenjski muzej | August 16, 2017

Na vrh

Vrh

Bohinj 1914 – 1918, 1941 -1945

Prva svetovna vojna

Tomaž Budkovič je v knjigi Bohinj 1914–1918 – Med fronto in zaledjem opisal vojne razmere v Bohinju in zlasti vlogo Bohinja v času soške fronte. Po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski 24. maja 1915 je Bohinj postal neposredno frontno zaledje. Preko Bohinja so oskrbovali frontni odsek od Lemeža, Šmohorja in Peskov ter Batognice. Na območju Peskov, Duplje planine, Planine na Kraju in planine Govnjač so že poleti 1915 zgradili obsežne oskrbovalne baze. Za transport velikih količin materiala so morali najprej razširiti cesto Bohinjska Bistrica – Zlatorog. Od železniške postaje v Bohinjski Bistrici do Zlatoroga so najprej vozili s konjskimi vpregami. Imeli so tudi velik kamion s prikolico. Ker te vrste transport še ni mogel prepeljati vseh potrebščin, so ob cesti zgradili železnico na konjsko vleko. Na železnici in pri drugih delih v zaledju so bili zaposleni večinoma ruski vojni ujetniki. Pri Zlatorogu je bilo celo naselje vojaških barak – od skladišč do vojaških bivališč. Do Savice so zgradili avtomobilsko cesto, naprej proti Komni pa široko konjsko stezo. Na Komno so speljali tovorni vzpenjači, od tam pa je vzpenjača vozila še do vznožja Bogatinskih vratc.

Kasneje so jo podaljšali vse do Peskov. 11. soška bitka avgusta in septembra 1917 je močno omajala avstro-ogrsko obrambo. Na pomoč so morali priskočiti Nemci. Skupaj z Avstrijci so začeli v naglici pripravljati bitko, da bi Italijane še pred zimo potisnili na staro mejo. Napad so načrtovali pri Tolminu in Bovcu. V drugi polovici septembra in v oktobru so dovažali potrebščine za ofenzivo pri Kobaridu. Promet se je zelo povečal na bohinjski železnici, po kateri so delno oskrbovali tudi bojišče pri Tolminu. V Krnsko pogorje je bilo treba spraviti velike količine vojnega materiala. Konjsko železnico do Ukanca so zato elektrificirali, kar je močno povečalo njeno zmogljivost. V sredini oktobra so na položaje začele prihajati napadalne enote, ki so pomagale pri prenašanju materiala v visokogorje. Skozi Bohinj so na fronto hodile tudi nemške enote. Del Nemškega alpskega korpusa je tri dni bival v Bohinju.

Frontna črta se je po preboju pri Kobaridu oktobra 1917 odmaknila iz neposredne bližine Bohinja. Večina vojakov in tudi ruskih vojnih ujetnikov je odšla na novo fronto. Odšli sta tudi obe bolnici. Nekaj vojakov je še ostalo, da so pobirali vojni plen po hribovju. Do januarja 1918 so ostali tudi italijanski vojni ujetniki, ki pa jih ljudje zaradi številnih kraj niso marali. Železnico in žičnice so podrli šele po koncu vojne (leta 1920). V Bistrici so ustanovili dve vojni bolnišnici. V »špitalu« pod Rebrom je bila bolnišnica za nevarne kužne bolezni, ranjenci in drugi manj nevarni bolniki pa so bili v bolnišnici v Zoisovem gradu (Cesarsko kraljeva vojna bolnica 1/15). Umrle vojake so pokopali na pokopališče na Rebru.

Druga svetovna vojna

6. aprila 1941 so sile osi napadle Jugoslavijo. Bohinj je bil na nemškem okupacijskem območju. Na Gorenjskem je partizansko gibanje decembra 1941 organiziralo vstajo. V noči na 15. december je Prešernov bataljon odšel proti Nomenju in se po spopadu s policisti razbežal. Po vstaji so Nemci aretirali okoli sto Bohinjcev, 22 so jih postrelili kot talce oziroma umorili v koncentracijskih taboriščih. Okupatorji so med vojno zaprli okoli 300 Bohinjcev, največ v gestapovsko kaznilnico v Begunjah. Od tega so jih več kot 20 internirali v koncentracijska taborišča. Okoli 240 Bohinjcev, sorodnikov pripadnikov partizanskega gibanja, so izgnali z njihovih domov, večinoma v Nemčijo. Nemci so kot povračilni ukrep po partizanskih napadih streljali ujetnike iz gestapovske kaznilnice v Begunjah. Ustrelili so tudi 16 Bohinjcev, od tega 11 ujetih partizanov.

Leta 1943 se je začela mobilizacija Bohinjcev v partizanske enote. V partizanih je bilo blizu 1000 Bohinjcev. Leta 1944 najdemo večino Bohinjcev v Gorenjskem odredu, med terenci, v Prešernovi brigadi, Jeseniško-bohinjskem odredu, mnoge pa so poslali v Vojkovo, Gradnikovo in druge enote, predvsem na Primorsko. V Bohinju so bile kurirske postojanke G-27 na Ventijah, G-2 na Bitenjski planini in G-4 na Gorjušah. Jeseniško-bohinjski odred je vzdrževal še radijske zveze, v Bohinju pa je postavil tudi telefonsko omrežje. Po napadu na tretji bataljon Prešernove brigade na Goreljeku so postavili ambulanto E v okolici Podjelij, kasneje še okrevališče na jelovški strani. V letu 1944/45 je v Bohinju delovala še Komanda mesta Bled.

V letu 1943 so začeli ustanavljati politične organizacije partizanskega gibanja: Komunistično partijo, Zvezo komunistične mladine, Slovensko protifašistično žensko zvezo, Zvezo slovenske mladine in gospodarske komisije. Septembra 1944 jih je bilo 80 s skoraj 800 člani, od tega okoli 500 mladih in žena. Partizansko gibanje je vodila Komunistična partija, ki je poleg upora proti okupa­torju želela izvesti tudi boljševistično revolucijo. Komunisti so prevzeli vse vodilne položaje v vojski, politični policiji in političnih vodstvih. V Komunistično partijo je bilo do maja 1945 sprejetih več kot 300 Bohinjcev, večina v vojaške enote. Nemci so na Gorenjskem leta 1943 mobilizirali letnike 1916–1926. V Bohinju so klicali na nabor več kot 260 fantov in mož od 499 popisanih. Od teh jih je bilo 320 v partizanih, 213 v nemški vojski, 114 pa jih je iz nemške vojske dezertiralo v partizane. V Bohinju ni bilo protikomunističnega odpora in državljanske vojne. Je pa tam prišlo do silovitega izbruha revolucionarnega terorja, v katerem so domači partizani obračunavali z domačini. Partizani, predvsem politična policija, so v Bohinju umorili več kot 65 oseb. Proti nobeni ni bil speljan sodni postopek.

Zloženka

Na spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov. več informacij

Piškoti so majhne datoteke, ki jih naložimo na vaš računalnik. Nekateri so nujno potrebni za delovanje spletnega mesta, nekateri izboljšajo uporabniško izkušnjo. Piškotki so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni. Izbrišejo se po koncu poteka veljavnosti. Lahko jih izbrišemo tudi ročno. Naše spletno mesto uporablja piškotke, ki jih ob vašem obisku tega spletnega mesta naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo vašo napravo, ko se z njo vrnete na naše spletno mesto, ter na ta način omogočimo boljše delovanje in uporabo spletnega mesta. Piškotke lahko popolnoma izbrišete oziroma onemogočite z nastavitvami v vašem brskalniku. Navodila se nahajajo v sekciji pomoč vašega brskalnika. V primeru, da boste piškotke popolnoma izključili, vam morda kakšna izmed funkcionalnosti na spletnem mestu ne bo delovala.

Zapri