Vabimo vas na odprtje razstave kiparke Dragice Čadež, letošnje Prešernove nagrajenke, in na predstavitev likovno-pesniške knjige Kaj le v sebi nosiš, ki je nastala v dialogu s pisateljico Natašo Kramberger, prejemnico nagrade Prešernovega sklada.

Odprtje bo v sredo, 3. december 2025, ob 18. uri v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj.

Po nagovoru Zdenke Badovinac, predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada, bomo prisluhnili branju iz knjige Kaj le v sebi nosiš in se prepustili glasbenemu programu Marka Hatlaka.

Razstavo bo odprl župan Mestne občine Kranj Matjaž Rakovec.

Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, kustos razstave je Miha Colner.

Iz strokovnega teksta Mihe Colnarja:

V kiparstvu druge polovice 20. in začetka 21. stoletja so se v relativno kratkem času zvrstile temeljne spremembe, ki so spodbudile nastanek številnih vzporednih razvojnih smeri. Zaradi pluralnosti moderne in sodobne umetnosti je celosten vpogled v kiparsko in umetniško produkcijo skoraj nemogoč, saj se trendi –

v skladu s hitrim tempom vsakdanjega življenja – neprestano spreminjajo. Kljub temu življenjski opus Dragice Čadež ponuja dragocen vpogled tako v obči razvoj kiparstva kot tudi v njeno osebno umetniško in življenjsko pot. V več kot šestdesetletni umetniški praksi je posegala po različnih ustvarjalnih načinih in pristopih ter tako oblikovala izrazito raznolik in hkrati koherenten umetniški jezik.

Pričujoča razstava Dragice Čadež, Prešernove nagrajenke za leto 2025, je posvečena vpogledu v različne faze njenega umetniškega razvoja – od zgodnjih del iz sredine 60. let 20. stoletja do najnovejših stvaritev, ki še vedno nastajajo v njenem ateljeju. V svojem dolgoletnem ustvarjanju je vzpostavila ljubeč in uravnotežen odnos do svojega dela, ki ga opravlja z vso vnemo, obsesijo in zagnanostjo, hkrati pa svojo vlogo (in družbeni status) umetnice dojema z zdravo mero distance. V njenih delih in izjavah je pogosto moč zaznati senco dvoma – dvoma vase, v lastne nazore, izjave in nenazadnje svoje delo. Kot avtorica umetniških del, ki hote ali nehote vstopajo v javni prostor in diskurz, se je vselej zavedala, da umetnine nimajo ultimativnih in zaključenih pomenov, tudi če si jih je kot takšne nemara zamislila. Publika ima vedno pravico do lastne interpretacije, ki se morda ne sklada z izvorno avtorsko intenco. Prav tako je ohranila zdravo distanco do kulturne industrije, ki ji je dolga leta neizbežno pripadala. Svoja dela je le redko prodajala na umetnostnem trgu, saj si je eksistenco zagotovila s pedagoškim delom. Prav ta neodvisnost ji je omogočila dokaj neobremenjeno ustvarjanje – svobodno, zvesto lastnim hotenjem, notranjim impulzom in obsesijam.

V svet umetnosti je vstopila v sredini 60. let, ko se je po opravljeni specialki na ljubljanski likovni akademiji nemudoma podala v raziskovanje, produkcijo in razstavljanje skulpture. Bila je del generacije kiparjev, ki je v takratni Jugoslaviji prva presegla evrocentrični klasicizem in se zgledovala pri kulturnih tradicijah onkraj tega umetnostno dominantnega miljeja. Na sledi visokega modernizma so jo v zgodnjem obdobju pritegnile ideje in oblike različnih ljudskih umetnosti s kulturnega in geopolitičnega obrobja.

V 60. letih je njeno prakso zaznamovala enovita skulptura, ki se je napajala pri takrat priljubljenih in progresivnih ustvarjalcih visokega modernizma – od Barbare Hepworth in Fritza Wotrube do Vojina Bakića in njenega profesorja Draga Tršarja. Med letoma 1968 in 1972 je skupaj z Dragom Hrvackim, Tonetom

Lapajnetom, Slavkom Tihcem, Dragom Tršarjem in Vinkom Tuškom delovala v sklopu ohlapne skupine Neokonstruktivisti, ki je sledila tendencam tedaj aktualnega minimalizma in geometrične umetnosti. V 70. letih se je zgodil pomemben preobrat: njene skulpture so se odprle v prostor, saj je bilo vanje dobesedno mogoče vstopiti.

Njeno delovanje je pomembno zaznamoval les kot kiparski material, ki ga je popolnoma privzela po letu 1966, ko je v sklopu Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki izvedla prvo večjo javno plastiko Simbol T. Vse do začetka 21. stoletja je ustvarjala (skoraj) izključno v lesu, nato pa je svoj proces začela kombinirati z uporabo keramike in ostalih materialov. Po letu 2000 so se njene pogosto monumentalne skulpture postopoma zrahljale, saj se je vse bolj usmerjala v sestavljene in prostoru prilagodljive instalacije.

Pričujoča razstava ponuja reprezentativni uvid v dolgoletno ustvarjanje Dragice Čadež, saj izpostavlja nekatera najbolj prelomna in večplastna dela, ki pričajo o njenem nenehnem premišljanju o svetu z umetniškimi sredstvi. V njenih delih se tako soočajo premisleki in pomisleki o medčloveških odnosih, univerzalni obsesiji s človeškim telesom, mističnem dojemanju preteklosti in kritičnem pogledu v sedanjost. Skozi njeno delovanje je vselej moč zaznati zavedanje, da kulture in narave, psihe in fizisa ter vsebine in forme ni mogoče strogo ločiti na dva nepovezana pola, saj sta obe razsežnosti neločljivo prepleteni v skupni, zemeljski univerzum.