V teh dneh bo minilo 68 let od osvoboditve taborišča Dachau. Ob tej priložnosti Vas vljudno vabimo na predstavitev muzejske vitrine in muzejski večer, na katerem nam bo gospod Davorin Preisinger zaupal spomine na svojega očeta, ki je bil taboriščnik.

Obrazstavni tekst je pripravil Oskar Preisinger :

Oskar Preisinger, rojen 28. 3. 1911 v Trstu, je živel z družino v Stražišču pri Kranju.  Boju proti okupatorju se je priključil že leta 1941. Kot pismonoša za vasi Bitnje in Žabnica je pogosto prenašal skrivna partizanska obvestila in skrbel za kurirsko povezavo med Stražiščem in partizani okrog Mohorja.

Januarja 1942 ga je vodja odbora za  Stražišče Ivan Urbanc zadolžil za varno skrivališče štirih ranjencev iz dražgoške bitke. Kasneje pa je Urbanc  Preisingerja, skupaj z lastnim bratom Marjanom Urbancem in še nekaterimi drugimi, izdal gestapu. Oskarja Preisingerja so aretirali med raznašanjem pošte v Bitnjah. Prepeljali so ga v škofjeloške zapore in od tam v begunjske zapore. Oče je bil kmalu iz Begunj odpeljan v Celovec in od tam v Dachau, kjer je postal sojetnik z Marjanom Urbancem in tisoči drugih trpinov.

Ravnanje zaporniških oblasti je bilo zverinsko, trpljenje taboriščnikov pa neopisljivo.  Preisinger je bil spomladi leta 1943 kot pekovski pomočnik premeščen v taboriščno pekarno. Zvečer, po delu,  je pod obleko pretihotapil kak hlebec kruha in ga razdelil med sojetnike. Med zaporniki je bila organizirana tako imenovano Rdeča pomoč, eden od organizatorjev je bil Franc Oman – Ceta. Z očetom sta se poznala še od doma in si zaupala. Ceta je Oskarju naročil, naj prinaša čim več kruha, ki so ga razdeljevali oslabelim in tistim, ki od doma niso dobivali paketov. Pošiljanje paketov v taborišče so Nemci dovolili v letu 1943 zaradi splošnega pomanjkanja in hude potrebe po delovni sili. Ker pa so taboriščniki, zastonjska in nečloveško izkoriščana delovna sila, zaradi pomanjkanja hrane množično umirali, so nacisti s paketi od doma vsaj nekoliko omilili izgube. Mnogi zaporniki, predvsem Istrani in Dalmatinci, niso imeli stika z domačimi. Nekega večera so pred vhodom v taborišče stražarji pregledali vse vračajoče se iz pekarne.  Pri Oskarju so odkrili tri hlebce kruha, po kakšen hlebec pa so imeli tudi drugi. Po zasliševanju s pretepanjem so vse obsodili na 25 udarcev z bikovko. Preisinger si je hotel prikrajšati muke in je pod tanke zaporniške hlače podstavil karton. Esesovec je že po nekaj udarcih odkril prevaro. Takoj so ga slekli in mu podvojili kazen na 50 udarcev. Bolečine, ki jih je preživljal, so nepredstavljive. Razbičana koža in scefrano živo meso se dolgo niso zacelili, toda Preisinger je preživel in se po vojni vrnil domov.

Kasneje je včasih pripovedoval, da so preživeli samo ljudje z močno voljo, ki nikoli niso obupali. Ko je kdo ob misli, da nikoli ne bo prišel iz taborišča »scagal«,  je v dveh, treh mesecih tudi umrl.

Dachauska zgodba Oskarja Preisingerja je opisna na strani 237 v zborniku Dachau, ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec v Ljubljani, urednik  Vekoslav Mlekuž.