Image Image Image Image Image Image Image Image Image Image

Gorenjski muzej | 19 marca 2024

Scroll to top

Top

Konservatorsko – restavratorski posegi na majolikah

V zbirkah Gorenjskega muzeja hranimo pivske vrčke ali majolike, ki so jih največ izdelovali v severni Italiji, v drugi polovici 18.stol in 19.stoletju. Na Slovenskem se je začela samostojna obrtniška proizvodnja majolik ob koncu 19.stol.

Kranjske majolike prištevamo med lončenino, žgano na nižje temperature (do 1150°C), kar pomeni, da so delci v glineni masi le delno staljeni med seboj. Keramika je zato porozna in vodo prepustna. V splošnem velja, da višja kot je temperatura žganja, bolj odporna in manj porozna je keramika. Za nižje žgano keramiko je značilno, da je bolj krhka in lomljiva v primerjavi s kamenino in porcelanom. Keramični nosilec je prekrit z glazuro, ki naredi površino manj porozno, izboljša njene mehanske lastnosti in omogoča hranjenje tekočine v notranjosti. Poslikava na površini vrčka je izdelana v tehniki majolike. Kovinski oksidi so nanešeni na biskvitno žgano keramično podlago, ki je v zadnji fazi prevlečena s prozorno glazuro ter ponovno žgana.

Lončenina je zaradi svoje porozne strukture nagnjena k razraščanju plesni in obarvanju. Tekočine prodirajo skozi razpoke, ki se pojavljajo v glazuri in v porah nosilca glazirane površine. Eden najpogostejših vzrokov za poškodbe na zgodovinskih keramičnih predmetih je neprimerno rokovanje. Posledice so odrgnine, lomi, razpoke, luščenje glazure, pa tudi morebitna neprimerna popravila v preteklosti kot so sledi zateklega lepila na površini, oslabljeni spoji, razbarvanje barve skozi čas, in preslikave, ki segajo čez originalno površino.

Konservatorsko-restavratorski postopki na majolikah zajemajo več faz. Najprej se odstranjujejo površinske umazanije kot so maščobe in prah. Med postopkom odstranjevanja površinskih nečistoč moramo paziti, da ne poškodujemo nosilca in barvne plasti. V preteklosti so majolike pogosto že restavrirali. Preslikave, dopolnitve in ojačitve, ki ne služijo več svojemu namenu ali pa spremembe v dodanih materialih, kot so temnenje barvih nanosov odstranimo le, če so ti neustrezni in predmet ogrožajo. Sledi utrjevanje poroznih robov keramike in lepljenje fragmentov na ustrezno mesto. Lepilo, ki ga uporabimo za lepljenje spojev mora biti reverzibilno. Manjše dopolnitve lahko izvedemo brez opore, pri večjih manjkajočih delih pa si pomagamo z izdelavo kalupa iz primernega materiala. Dopolnitve površinsko obdelamo in prilagodimo originalu. Dopolnjena mesta barvno toniramo ali retuširamo. Predmet po opravljenih konservatorsko- restavratorskih posegih hranimo pod ustreznimi pogoji in vzdržujemo enakomerno klimo, med 45% in 60% relativne vlažnosti ter jih zaščitimo pred prahom in kondezno vlago.

Anamarija Dimovska, konservatorka- restavratorka

Mehanske poškodbe nosilca.

 

Odstranjevanje površinskih nečistoč.

 

Neustrezni konservatorsko – restavratorski posegi v preteklosti.

Dostopnost

Na spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov. več informacij

Piškoti so majhne datoteke, ki jih naložimo na vaš računalnik. Nekateri so nujno potrebni za delovanje spletnega mesta, nekateri izboljšajo uporabniško izkušnjo. Piškotki so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni. Izbrišejo se po koncu poteka veljavnosti. Lahko jih izbrišemo tudi ročno. Naše spletno mesto uporablja piškotke, ki jih ob vašem obisku tega spletnega mesta naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo vašo napravo, ko se z njo vrnete na naše spletno mesto, ter na ta način omogočimo boljše delovanje in uporabo spletnega mesta. Piškotke lahko popolnoma izbrišete oziroma onemogočite z nastavitvami v vašem brskalniku. Navodila se nahajajo v sekciji pomoč vašega brskalnika. V primeru, da boste piškotke popolnoma izključili, vam morda kakšna izmed funkcionalnosti na spletnem mestu ne bo delovala.

Zapri