Ob 200-letnici rojstva Janeza Kocijančiča, gorenjskega misijonarja v Afriki, vas Gorenjski muzej v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem vljudno vabi na odprtje razstave

ČUDEŽ NA NILU

Janez Kocijančič in njegova plovba po reki Nil leta 1851,

ki bo v četrtek, 7. maja 2026, ob 19. uri v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, Prešernova ulica 7.

Razstavo bo odprla podžupanja Mestne občine Kranj, Manja Zorko. 

V kulturnem programu bodo nastopili učenci Glasbene šole Kranj.

Gorenjski muzej in Slovenski etnografski muzej sodelujeta pri raziskavah in načrtnem dokumentiranju stikov Gorenjcev z neevropskim svetom v obdobju med letoma 1800 in 1950. Podatki, ki temeljijo na pisnih in slikovnih virih, so razpršeni med različnimi ustanovami in zasebnimi arhivi. Zato smo leta 2025 začeli s sistematičnim iskanjem in zbiranjem podatkov. Kmalu se je pokazal presenetljiv seznam posameznikov, za katerimi se je ohranila pestra popotniška zapuščina, zlasti v besedi in sliki. Poleg dokumentiranja stanja na terenu je ključnega pomena povezovanje ustanov v širšem srednjeevropskem prostoru, vključno z deli Romunije, ki so zgodovinsko vezani na Habsburško monarhijo.

200. OBLETNICA ROJSTVA JANEZA KOCIJANČIČA

Letos se spominjamo visoke obletnice rojstva Janeza Kocijančiča (1826 – 1853), katoliškega misijonarja in nepogrešljivega sodelavca dr. Ignacija Knobleharja (1819–1858) v srednjeafriškem katoliškem misijonu. To je bila dodatna spodbuda, da smo se najprej posvetili Gorenjcem ob reki Nil med Aleksandrijo in ekvatorjem. Kocijančič je živel v času, ko so se v nekdanji Habsburški monarhiji začeli vse bolj intenzivno srečevati z Afriko, tamkajšnjimi ljudstvi in njihovo kulturo.

S KNOBLEHARJEM V SUDAN IN ČUDEŽ NA NILU

V obdobju Knobleharjevega bivanja v Sudanu, predvsem med letoma 1850 in 1857, so se tudi Slovenci spoznavali z Afriko. Redna ladijska linija Trst–Aleksandrija je najprej ljudem približala Egipt in Bližnji vzhod, z odprtjem Sueškega prekopa pa so se dimenzije sveta nenadoma zelo povečale. Knobleharjevo delo ob Belem Nilu v južnem Sudanu je pritegnilo med rojaki veliko pozornosti in številni podporniki v različnih mestih po monarhiji so skrbeli za gmotno oskrbo misijonskih postaj. Najpogumnejši rojaki pa so se odpravili na nepredvidljivo pot in misijonarju sledili v neznani svet.

Med povratkom v domovino leta 1850 je Knoblehar zbiral sodelavce in med izbranimi je bil mladi duhovnik Janez (Nepomuk) Kocijančič (1826–1853) iz znane kamnoseške družine s Črnivca pri Brezjah. V družbi Knobleharja in ostalih sodelavcev je septembra 1851 v Aleksandriji prvič stopil na afriška tla. Knobleharjevi velikopotezni načrti so vključevali tudi nakup lastne ladje za potrebe misijona in v Kairu so kupili t. i. dahabijo. Značilno egipčansko plovilo na jadra je imelo dodatno posebnost, saj je bil trup obložen z železnimi ploščami. Misijonarji so potrebovali kvalitetno izdelano konstrukcijo trupa, saj so z ladjo nameravali pluti proti silnemu rečnemu toku in čez deroče brzice vse do Kartuma, do misijonske postaje blizu sotočja Belega in Modrega Nila.

Približno 40 metrov dolgo in sedem metrov široko dahabijo so krstili z latinskim imenom Stella Matutina (Jutranja zvezda) in zapluli proti jugu Egipta ter naprej v Sudan. V vasi Korosko, 190 kilometrov južno od Asuana, je večji del ekspedicije potoval po karavanski poti skozi puščavo. Knoblehar je ladjo zaupal Kocijančiču, ki je skupaj s pomočjo dveh rojakov, Antona Knavsa in Otona Trabanta, ter s stalno zaposleno posadko začel smrtno nevarno plovbo proti toku slovite svetovne reke. Pogumni in sposobni 25-letni mladenič iz Gorenjske je vztrajno kljuboval mogočni reki in po več kot treh mesecih z ladjo priplul v domači misijonski pristan. Izjemni podvig Kocijančiča se je odvijal na območju, ki se že več kot pol stoletja nahaja v globinah Naserjevega jezera. Zato so zelo pomembni opisi plovbe, ki so bili objavljeni v misijonskem tisku, saj nam nudijo vpogled v strategijo, kako pluti proti toku in kakšne so bile hidrološke značilnosti brzic Nila, t. i. kataraktov sredi 19. stoletja. Zapisi so dragocen zgodovinski vir za raziskavo sprememb širšega geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana.

PRILJUBLJENI ABUNA HANNA IN NJEGOVA ZAPUŠČINA

V Kartumu je bil Kocijančič zelo priljubljen, saj je bil za duhovnika neverjetno spreten pri različnih obrtniških delih. Izvrstno je govoril arabski jezik, kar mu je pomagalo pri opravljanju nalog vrhovnega oskrbnika celotnega misijona. Vodil je zahtevna gradbena dela, hkrati pa je pomagal še poučevati v misijonski šoli. Abuna Hanna, naš oče Janez, kot so ga klicali domačini, je umrl 25. novembra 1853 v starosti 27 let. Pokopali so ga na misijonskem vrtu.

Čeprav je bila njegova osebna zapuščina iz Kartuma pripeljana v Evropo, trenutno o njej ni nobenega sledu. Med raziskovanjem pa smo odkrili še neobjavljeno gradivo o Kocijančiču, kar nam vzbuja upanje, da bo na dan prišlo še marsikaj zanimivega o junaku plovbe po afriški reki.

GORENJCI V STIKU S TUJIMI KULTURAMI IN SODELOVANJE MED USTANOVAMI

Zgodbe, kot je Kocijančičeva, bomo v Gorenjskem muzeju še naprej načrtno dokumentirali, saj dosedanji rezultati raziskav kažejo na neverjetno bogat spekter popotniških pisnih in slikovnih virov, ki so jih ustvarili Gorenjci, a so informacije o njih razpršene. Sodelovanje s Slovenskim etnografskim muzejem nas je povezalo z različnimi ustanovami doma in v tujini. Izpostavili bi dve ustanovi, Mestni muzej Karlovec na Hrvaškem in muzejsko ustanovo ASTRA v romunskem mestu Sibiu, ki sta nam dali na razpolago slikovno gradivo. V Sibiuu pa smo izvedeli še eno zanimivost: tam se je rodil Franz Binder (1820–1875), znani popotniški pustolovec, ki je več let preživel v Sudanu in v svojem potopisu omenja za nas zelo pomemben podatek – srečanje z Janezom Kocijančičem!