Slika Lovec, Matije Bradaška
Slika Lovec, Matije Bradaška
UZ 5009, Slika, Lovec, Matija Bradaška ml. (1889-1962), leto 1923, olje, platno, 59,8 x 96cm
Matija Bradaška ml. je po očetovi smrti prevzel slikarsko delavnico v Kranju, ki se je ukvarjala s cerkvenim in oljnim slikarstvom. Uvrščajo jo v nazarensko obarvan slog poznega 19. stoletja, ki združuje renesančno formo in krščansko religioznost.V nasprotju z očetom se je mlajši Matija ukvarjal predvsem s poslikavanjem oltarnih slik, kapelic in znamenj. Za njegovo slikarstvo so značilne polne in plastične figure s poudarkom na risbi, kar se lepo odraža tudi na sliki Lovca, ki jo hranimo v Gorenjskem muzeju. Sliko sem prevzela v konservatorsko-restavratorsko obdelavo leta 2016. Pri prvem pregledu sem ugotovila, da slika ni bila grundiranain ima več manjših poškodb od predrtin do izgube barvne plasti. Po demontaži neustreznega podokvirja se je pokazalo, da je bil podokvir zmanjšan, odrezan.Prav tako je bila na levi strani odrezana slika in globoko pregibana čez rob podokvirja.Takšni posegi,kot so spremembe merila oz. dimenzij slike porajajo nešteto vprašanj glede estetskega videza likovnega dela saj rušijo avtorjevo zasnovo, to je skrbno načrtovana kompozicijska postavitev kot je npr. zlati rez. Zlati rez poznajo že tisočletja na različnih področjih, tako v arhitekturi, matematiki, v naravi, v glasbi in tudi v likovni umetnosti. V umetnosti je simbol urejenosti kompozicije oz. razporeditve elementov v likovnem delu s katerim dosežemo harmonijo. Z geometrijsko analizo lahko ugotovimo proporcijski ključ, ki ustvari določene točke in linije po katerem so razporejeni posamezni elementi v sliki. Ko sem vstavila mrežo zlatega reza na sliko v polnem formatu, sem bila presenečena ob ugotovitvi, kako zvesto je slikar sledil proporcijskemu ključu zlatega reza prav v vseh elementih. Najdemo ga v postavitvi oči, nosu, ust, poziciji rok in nog, klobuka ter v enakomernem nizu smrek v ozadju, zato lahko z gotovostjo trdimo, da je bil avtorjev namen neločljiva povezanost z zlatim rezom. Vsako spreminjanje dimenzij originalnega eksponata bi bilo torej nedopustno, saj uničuje integriteto likovne stvaritve. Slika je bila podvržena ustrezni konservatorsko-restavratorski obravnavi. Bila je čiščena, utrjena, poškodbe so se dopolnile, kitale in retuširale. Narejen je bil nov, večji podokvir, na katerega se je vpela slika v svoji prvotni, originalni dimenziji.
Kot konservatorka-restavratorka se trudim umetnostnozgodovinskim predmetom omogočiti čim boljše pogoje hranjenja, predvsem pa sem vesela dane možnosti vračanja umetninam nekdanjo estetsko vrednost in ohranjati njihovo avtentičnost.
mag. Irena Jeras Dimovska