Vabimo Vas na odprtje razstave akademskega slikarja in Prešernovega nagrajenca

ANDREJA JEMCA,

ki bo v sredo, 22. aprila 2026, ob 18. uri v Galeriji Prešernovih nagrajencev. 

Razstavljen bo izbor del (gvašev, akvarelov in slik) iz obdobja 1959 – 2025. 

Umetnikovo delo bosta predstavila muzejska svetnica Breda Ilich Klančnik in akademik Jožef Muhovič. 

Razstavo bo odprla podžupanja Mestne občine Kranj, Manja Zorko. 

Iz strokovnega teksta Marka Arneža: 

Tokratna razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev predstavlja izbor del akademskega slikarja Andreja Jemca, ki so nastajala od konca petdesetih let do danes. Ob njej se oblikuje tudi likovno-pesniška zbirka Samotni sij, ki Jemčeve akvarele povezuje s poezijo Nika Grafenauerja.

Umetnika se poznata že od sedemdesetih let in sta skozi desetletja spremljala drug drugega. Jemec je bral Grafenauerjevo poezijo, Grafenauer pa je spremljal njegovo slikarstvo in o njem večkrat pisal. Oba sodita med osrednje ustvarjalce svojega časa – sta tudi Prešernova nagrajenca in člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ta razstava in nastajajoča knjiga sta poklon njunemu delu ter dolgotrajni ustvarjalni bližini.

Pesništvo Nika Grafenauerja in slikarstvo Andreja Jemca nastajata v različnih umetniških jezikih, vendar izhajata iz podobnega notranjega izvora. Oba umetnika sta večkrat poudarila pomen naključja v ustvarjalnem procesu – tistega trenutka, ko se nekaj nepričakovanega zgodi in odpre pot podobi ali besedi. Toda to nikoli ni povsem naključno: v takšnih trenutkih se prepletajo spomini, izkušnje, branje, srečanja in čas, ki se nalaga v umetnikovi zavesti.

Grafenauer o tem razmišlja tudi v eseju Nebo pod nogami (2001), kjer opisuje, kako pesnika oblikujejo številni vplivi – od literature, filozofije in zgodovine do osebnih doživetij in nenadnih dogodkov, ki se vtisnejo v notranji svet. Pesniški glas se ne rodi iz ene same ideje, temveč iz dolgega procesa notranjega zorenja. Kar se zdi kot naključje, je pogosto del globljega toka življenja, ki pesnika vodi k lastni besedi.

Podoben odnos do ustvarjalnega procesa zaznamo tudi v slikarstvu Andreja Jemca. Njegove podobe ne izhajajo iz vnaprej določenih zamisli, temveč nastajajo kot odprt proces, v katerem barva, poteza in svetloba postopoma razkrivajo svojo notranjo logiko. Jemec je večkrat poudaril, da mora umetnik pri delu pustiti prostor tudi za nepredvidljivo – za trenutek, ko se v samem procesu slikanja pojavi nekaj novega, česar ni mogoče povsem načrtovati.

Prav v tem prostoru med zavestno odločitvijo in nepredvidenim nastajajo njegovi akvareli. Delujejo kot zapisi notranjega razpoloženja, brez poudarjene pripovedi, zadržani in zgoščeni. Njihova svetloba ne izhaja iz zunanjega učinka, temveč iz notranje zgradbe slike.

Niko Grafenauer je v eseju Lirični prizmetizem Jemčevega slikarstva (2007) takšno ustvarjalno držo opisal kot samoten lirizem, v katerem »sije – paradoksno povedano – od zunaj navznoter«. Prav ta obrat navznoter določa tudi bližino med obema umetnikoma: umetniško delo nastaja iz notranjega jedra, vendar se lahko uresniči šele, ko stopi iz sebe.

Jaz nikdar ne more biti
jaz, če je sam.
šele takrat se ga da razločiti,
ko hoče iz sebe drugam.
(Niko Grafenauer, Jaz, 1987)