Image Image Image Image Image Image Image Image Image Image

Gorenjski muzej | 5 oktobra 2024

Scroll to top

Top

Odprtje razstave Čut se zlije mi v besede – Simon Jenko in Jenkovi nagrajenci

Odprtje razstave Čut se zlije mi v besede – Simon Jenko in Jenkovi nagrajenci

Vljudno vabljeni na ogled razstave SIMON JENKO IN JENKOVI NAGRAJENCI,

ki smo jo odprli v četrtek, 4. februarja 2016, ob 18. uri v Galeriji Prešernove hiše v Kranju.

Razstava bo na ogled do 29. februarja 2016.

Razstava predstavi življenje in pesniško ustvarjanje Simona Jenka, Jenkove sledi v času in prostoru – spomeniki in obeležja posvečena Simonu Jenku, šole z njegovim imenom itd., pesniška srečanja v Kranju od leta 1981 dalje, predstavljeni so tudi vsi Jenkovi nagrajenci.

Utrinki z odprtja:

Življenjepis Simona Jenka:

Simon Jenko je bil rojen 27. oktobra 1835 kot nezakonski otrok v siromašni kmečki družini v Podreči pri Mavčičah. Ko je bil star štiri leta, sta se starša poročila in preselili so se na očetovo kmetijo v Praše. Vendar je Šmonca, kot so ga klicali domači, ostal navezan na kraj zgodnjega otroštva. V šolo v Smlednik je vsak dan odhajal z brodom čez Savo, od devetega leta pa je obiskoval šolo v Kranju.

Jenko je leta 1847 začel obiskovati gimnazijo v Novem mestu, kjer ga je pod svoje okrilje vzel sorodnik Jurij Jenko, profesor in frančiškan oče Nikolaj. Mladi Jenko se je v bogati samostanski knjižnici poglabljal v literarne klasike in kmalu začel pesniti. Zadnja dva gimnazijska letnika in maturo je opravil v Ljubljani. V šolskem letu 1854/1855 je bil član literarne skupine gimnazijcev, imenovane vajevci. Svoje pesmi, novele in eseje so zbrali v treh rokopisnih zvezkih Vaje.

Zaradi socialne stiske in na željo staršev se je Simon Jenko najprej vpisal na študij bogoslovja v Celovcu, vendar je že naslednje leto odšel na dunajsko univerzo, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, nato zgodovino in od leta 1857 pravo. Prejemal je Knafljevo štipendijo in delal kot domači učitelj. Ob literarnem ustvarjanju je dokončanje študija, do katerega ni čutil posebnega veselja, puščal ob strani. Končno se je jeseni 1863 odločil za vrnitev domov in se je resneje lotil priprav za zaključne izpite. Dva rigoroza je opravil leta 1864, tretjega leta 1867, zadnjega nato ni več delal.

Spomladi leta 1964 se je Jenko zaposlil v pisarni notarja Jožefa Strgarja v Kranju. Avgusta 1866 je postal koncipient pri odvetniku Valentinu Prevcu in se je preselil v Kamnik, kjer je bil aktivno vključen v narodnobuditeljsko življenje v mestu. Bil je med ustanovitelji kamniške Narodne čitalnice.

Julija 1869 je skupaj z odvetnikom Prevcem prišel nazaj v Kranj in že jeseni hudo zbolel. Umrl je 18. oktobra 1869 in pokopali so ga na kranjskem pokopališču, nedaleč od Prešernovega groba. Pogreb, ki so se ga udeležili številni domačini, pesnikovi prijatelji, sošolci in domoljubi iz drugih krajev, je bila prava manifestacija narodnih čustev.

1_07 1_12 sbi254562_Jenko_Simon_2

JENKOVI NAGRAJENCI

Društvo slovenskih pisateljev vsako leto, ob obletnicah rojstva in smrti pesnika Simona Jenka, podeljuje Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.

Niko Grafenauer (1940), Palimpsesti 1986; Odtisi, 1999

Veno Taufer (1933), Vodenjaki, 1987

Tomaž Šalamun (1941–2014), Mera časa, 1988; Sinji stolp, 2007

Aleš Debeljak (1961 – 2016), Slovar tišine, 1989; Tihotapci, 2009

Milan Dekleva (1946), Odjedanje božjega, 1990

Milan Jesih (1950), Soneti, 1991; Jambi, 2001

Jure Detela (1951–1992), Pesmi, 1992

Kajetan Kovič (1931–2014), Sibirski cirkus, 1993

Svetlana Makarovič (1939), Tisti čas, 1994

Boris A. Novak (1953), Mojster nespečnosti, 1995

Alojz Ihan (1961), Južno dekle, 1996

Iztok Osojnik (1951), Klesani kamni, 1996

Peter Semolič (1967), Hiša iz besed, 1997

Dane Zajc (1929–2005), Dol Dol, 1998

Uroš Zupan (1963), Drevo in vrabec, 2000

Erika Vovk (1941), Opisi slike, 2002

Brane Mozetič (1958), Banalije, 2003

Jože Snoj (1934), Poslikava notranjščine, 2004

Ciril Bergles (1934–2013), Moj dnevnik, 2004

Maja Vidmar (1961), Prisotnosti, 2005

Miklavž Komelj (1973), Hipidrom, 2006; Noč je akstraktnejša kot N, 2015

Josip Osti (1945), Vse ljubezni so nenavadne, 2006

Andrej Medved (1947), Približevanja, 2008

Ivo Svetina (1948), Sfingin hlev, 2010

Primož Čučnik (1971), Kot dar, 2011

Janez Ramoveš (1965), Skuz oken streljam kurente, 2012

Kristina Hočevar (1977), Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, 2013

Anja Golob (1976), Vesa v zgibi, 2014

Dostopnost

Na spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov. več informacij

Piškoti so majhne datoteke, ki jih naložimo na vaš računalnik. Nekateri so nujno potrebni za delovanje spletnega mesta, nekateri izboljšajo uporabniško izkušnjo. Piškotki so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni. Izbrišejo se po koncu poteka veljavnosti. Lahko jih izbrišemo tudi ročno. Naše spletno mesto uporablja piškotke, ki jih ob vašem obisku tega spletnega mesta naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo vašo napravo, ko se z njo vrnete na naše spletno mesto, ter na ta način omogočimo boljše delovanje in uporabo spletnega mesta. Piškotke lahko popolnoma izbrišete oziroma onemogočite z nastavitvami v vašem brskalniku. Navodila se nahajajo v sekciji pomoč vašega brskalnika. V primeru, da boste piškotke popolnoma izključili, vam morda kakšna izmed funkcionalnosti na spletnem mestu ne bo delovala.

Zapri