Image Image Image Image Image Image Image Image Image Image

Gorenjski muzej | 19 aprila 2024

Scroll to top

Top

Predstavitev Muzejske vitrine Zaporniška številka 30196, Oskar Preisinger

Predstavitev Muzejske vitrine Zaporniška številka 30196, Oskar Preisinger

Gorenjski muzej Vas vljudno vabi na ogled muzejske vitrine Zaporniška številka 30 196, Oskar Preisinger, koncentracijsko taborišče Dachau, ki smo jo predstavili v torek, 23. aprila 2013, ob 19. uri v gradu Khislstein, Tomšičeva 44, Kranj.

V teh dneh bo minilo 68 let od osvoboditve taborišča Dachau. Ob tej priložnosti Vas vljudno vabimo na predstavitev muzejske vitrine in muzejski večer, na katerem nam bo gospod Davorin Preisinger zaupal spomine na svojega očeta, ki je bil taboriščnik.

Spomini Dava Preisingerja :

Oskar Preisinger, rojen 28. 3. 1911 v Trstu, je živel z družino v Stražišču pri Kranju.  Boju proti okupatorju se je priključil že leta 1941. Kot pismonoša za vasi Bitnje in Žabnica je pogosto prenašal skrivna partizanska obvestila in skrbel za kurirsko povezavo med Stražiščem in partizani okrog Mohorja.

Januarja 1942 ga je vodja odbora za  Stražišče Ivan Urbanc zadolžil za varno skrivališče štirih ranjencev iz dražgoške bitke. Kasneje pa je Urbanc  Preisingerja, skupaj z lastnim bratom Marjanom Urbancem in še nekaterimi drugimi, izdal gestapu. Oskarja Preisingerja so aretirali med raznašanjem pošte v Bitnjah. Prepeljali so ga v škofjeloške zapore in od tam v begunjske zapore. Oče je bil kmalu iz Begunj odpeljan v Celovec in od tam v Dachau, kjer je postal sojetnik z Marjanom Urbancem in tisoči drugih trpinov.

Ravnanje zaporniških oblasti je bilo zverinsko, trpljenje taboriščnikov pa neopisljivo.  Preisinger je bil spomladi leta 1943 kot pekovski pomočnik premeščen v taboriščno pekarno. Zvečer, po delu,  je pod obleko pretihotapil kak hlebec kruha in ga razdelil med sojetnike. Med zaporniki je bila organizirana tako imenovano Rdeča pomoč, eden od organizatorjev je bil Franc Oman – Ceta. Z očetom sta se poznala še od doma in si zaupala. Ceta je Oskarju naročil, naj prinaša čim več kruha, ki so ga razdeljevali oslabelim in tistim, ki od doma niso dobivali paketov. Pošiljanje paketov v taborišče so Nemci dovolili v letu 1943 zaradi splošnega pomanjkanja in hude potrebe po delovni sili. Ker pa so taboriščniki, zastonjska in nečloveško izkoriščana delovna sila, zaradi pomanjkanja hrane množično umirali, so nacisti s paketi od doma vsaj nekoliko omilili izgube. Mnogi zaporniki, predvsem Istrani in Dalmatinci, niso imeli stika z domačimi. Nekega večera so pred vhodom v taborišče stražarji pregledali vse vračajoče se iz pekarne.  Pri Oskarju so odkrili tri hlebce kruha, po kakšen hlebec pa so imeli tudi drugi. Po zasliševanju s pretepanjem so vse obsodili na 25 udarcev z bikovko. Preisinger si je hotel prikrajšati muke in je pod tanke zaporniške hlače podstavil karton. Esesovec je že po nekaj udarcih odkril prevaro. Takoj so ga slekli in mu podvojili kazen na 50 udarcev. Bolečine, ki jih je preživljal, so nepredstavljive. Razbičana koža in scefrano živo meso se dolgo niso zacelili, toda Preisinger je preživel in se po vojni vrnil domov.

Kasneje je včasih pripovedoval, da so preživeli samo ljudje z močno voljo, ki nikoli niso obupali. Ko je kdo ob misli, da nikoli ne bo prišel iz taborišča »scagal«,  je v dveh, treh mesecih tudi umrl.

Dachauska zgodba Oskarja Preisingerja je opisna na strani 237 v zborniku Dachau, ki je leta 1981 izšel pri založbi Borec v Ljubljani, urednik  Vekoslav Mlekuž.

Zgodovinsko ozadje dogajanja, mag. Monika Rogelj:

V Nemčiji je Hitlerjeva nacionalsocialistična stranka je že takoj po prihodu na oblast leta 1933 začela z načrtovanjem in izgradnjo koncentracijskih taborišč, v katera so sprva zapirali politične nasprotnike in tiste, ki so jih označili za družbi škodljive. Taborišča so bila pod nadzorom paravojaških enot stranke, ki so zapornike prevzgajali s prisilnim delom, vcepljali so jim strah in spoštovanje do novega nacističnega reda. Z začetkom vojne so nacisti ustanavljali tudi posebna uničevalna taborišča, zlasti na zasedenih ozemljih na vzhodu. Bila so namenjena množičnemu fizičnemu uničenju Judov in pripadnikov drugih »manjvrednih ras«, ki so jih v velikih transportih dovažali iz vseh okupiranih ozemelj. V teh »tovarnah smrti« kot so bili Auschwitz, Belzec, Sobibor, Treblinka, Terezin, Majdanek, Birkenau, Mathausen, Ravensbruck…, je v plinskih celicah, ob suženjskem delu, medicinskih poskusih in stalnem terorju umrlo več tisoč ljudi dnevno, predvsem Judov. V nacističnih taboriščih je bilo med vojno interniranih okrog 30.000 Slovencev, skoraj 8000 jih je umrlo.

V močvirnati okolici kraja Dachau, v bližini Münchna na Bavarskem, je bilo 21. 3. 1933 ustanovljeno prvo nacistično koncentracijsko taborišče in je bilo edino, ki je delovalo nepretrgoma vse do konca 2. svetovne vojne. Do leta 1938 so v taborišče zapirali domače politične nasprotnike režima, kriminalce, emigrante, jehove priče, homoseksualce in ljudi, ki so jih označili za delomrzneže in asocialne. Temu so sledili prvi transporti Judov, z začetkom vojne pa so začeli dovažati zapornike iz zasedenih držav, tudi iz Jugoslavije.

V koncentracijskem taborišču Dachau je bilo v dvanajstih letih delovanja zaprtih vsaj 200.000 ljudi, večinoma moških in več kot 41.000 jih je tam je izgubilo življenje. Obsežen kompleks taborišča z 34 velikimi zaporniškimi barakami in drugimi poslopji je ves čas veljalo za vzor delovanja in urejenosti ter je služilo tudi kot učni center za urjenje pripadnikov SS, ki so nato prevzemali vodenje ter izvajanje politike terorja in uničevanja v novoustanovljenih taboriščih. V Dachauu je bilo delovno taborišče, za napisom Arbeit macht frei nad vhodom. Tu so zaporniki umirali zaradi težaškega dela, izčrpanosti, lakote, epidemij, nasilja, mučenja in medicinskih poskusov. Bolni in izčrpani so bili določeni za transporte za usmrtitev v plinskih celicah. V posamezni baraki kjer je bilo predvidenega prostora za 200 ljudi, je v nečloveških razmerah bivalo tudi po 500 zapornikov, v zadnjem obdobju vojne tudi do 1600. Dachausko taborišče so 29. 4. 1945 osvobodili ameriški vojaki, ki so tam naleteli na okoli 30.000 shiranih zapornikov in več tisoč razpadajočih trupel.

Posamezni Slovenci so bili zaradi okupatorjeve germanizacijske politike v Dachau odpeljani že v letu 1941, konec leta pa so zaradi upora na Gorenjskem sledile večje skupine internirancev. Iz gestapovskih zaporov v Begunjah na Gorenjskem je bilo v štirih letih vojne v Dachau poslanih 433 jetnikov. Skupaj je v Dachauu umrlo okoli 2000 Slovencev. Jugoslovanski zaporniki v taborišču, zlasti komunisti, so se med seboj hitro povezali v ilegalno skupino, ki je skrbela za čim večje možnosti preživetja v razmerah hudega terorja. Po prihodu Američanov so ustanovili Jugoslovanski narodnoosvobodilni odbor, ki je aktivno sodeloval pri organiziranju življenja v taborišču v tednih po osvoboditvi. Pripravljali so dnevni časopis Dachauski poročevalec in izdali zbirko partizanskih pesmi.

Po vojni, v času formiranja in utrjevanja nove jugoslovanske oblasti, je bilo leta 1948 in 1949 v Sloveniji proti 34 dachauskim internirancem z izsiljenimi priznanji in ponarejenimi dokazi sproženih več montiranih sodnih procesov, ki so imeli politične cilje. V t.im. dacahuskih procesih so bili bivši taboriščniki, člani komitejev, obtoženi sodelovanja z gestapom med vojno in z zahodnimi obveščevalnimi službami po vojni. Obsojeni so bili na stroge zaporne kazni, 11 je bilo usmrčenih. V 60. in 70. letih je prišlo do ponovne preiskave postopkov in sodnih procesov, leta 1986 so bili dokončno rehabilitirani.

Vtisi z odprtja in muzejskega večera:

Dostopnost

Na spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov. več informacij

Piškoti so majhne datoteke, ki jih naložimo na vaš računalnik. Nekateri so nujno potrebni za delovanje spletnega mesta, nekateri izboljšajo uporabniško izkušnjo. Piškotki so lahko kratkotrajni ali dolgotrajni. Izbrišejo se po koncu poteka veljavnosti. Lahko jih izbrišemo tudi ročno. Naše spletno mesto uporablja piškotke, ki jih ob vašem obisku tega spletnega mesta naložimo na vaš računalnik oziroma mobilno napravo. Tako lahko prepoznamo vašo napravo, ko se z njo vrnete na naše spletno mesto, ter na ta način omogočimo boljše delovanje in uporabo spletnega mesta. Piškotke lahko popolnoma izbrišete oziroma onemogočite z nastavitvami v vašem brskalniku. Navodila se nahajajo v sekciji pomoč vašega brskalnika. V primeru, da boste piškotke popolnoma izključili, vam morda kakšna izmed funkcionalnosti na spletnem mestu ne bo delovala.

Zapri